EMA KOZIN, BOKSARSKA ŠAMPIONKA

Pesti, nežnost in fokus.

23-letnica je letos postala najmlajša profesionalna svetovna prvakinja v treh kategorijah boksa. V ringu borbena in neustrašna, v življenju pa mirna, nežna in vztrajna ženska, ki pogumno stopa po svoji poti ter ne dovoli, da bi jo kdorkoli ustavil.

Si bila borbena že kot deklica?
Sploh ne. Bila sem zelo umirjena, tiha deklica, imam pa starejšega brata, tako da sva se kar dosti 'ravsala'. Večinoma sicer dosti kontrolirano, a sem bila tudi zaradi njega bolj v fantovski družbi, tako da je morda zaradi tega prišlo do boksa.

Kdaj si prvič nekoga »zboksala«?
Bi rekla, da kar brata. Kdaj točno, pa ne vem, po potrebi. (smeh)

Kako je na to, da vstopaš v svet borbenosti, športa, ki je bolj moške narave, odreagirala tvoja družina, bližnji?
V bistvu mi je boksanje oziroma trening borilne veščine predlagal oče, prej sem trenirala rokomet. Boks sem hitro vzljubila. Sprva seveda niso vsi tega zlahka sprejeli, sploh babica je imela izziv, zdaj pa me vsi podpirajo, čeprav jim je včasih hudo gledati. Starša me pogosto spremljata v živo na tekmah, saj vesta, da lahko po tem takoj prideta do mene, kakor pa če bi me spremljala le preko ekranov in ne bi vedela, kako se počutim. Ena babica me še ni prišla gledat v živo, druga pa je že stisnila zobe, jima je pa obema kar težko spremljati.

Lahko pa potem poskrbita zate doma, ti najbrž tudi paše.
Mi in tudi z veseljem bi, ampak jima vedno rečem, da sem v redu, saj si ne želim, da ju pretirano skrbi zame.

Kaj se zgodi, ko stopiš v ring? Kakšne misli so prisotne?
Fokus in koncentracijo skušam v sebi vzbuditi že na ogrevanju, ko sem v garderobi, da odmislim vse ostalo in vklopim, kakor rečemo, tunelski vid. Tik pred borbo razmišljam le kakšna bo taktika, predstavljam si potek, začetek borbe in se fokusi-ram na nasprotnico.

Ali lahko že takoj oceniš, koliko je nasprotnica na drugi strain samozavestna oziroma jo je strah? Kako to prepoznaš, kaj je tisto, kar jih izda?
Dan pred borbo imamo uradno tehtanje in takrat se moramo postaviti ena nasproti druge. Po navadi se že takrat, v očeh, vidi, če jih je strah. Res, da znajo nekatere to dobro skriti in delujejo samozavestno, a se potem na začetku borbe, že v prvih dveh, treh rundah 'zlomijo'. Največji pokazatelj nesigurnosti je, ko se nasprotnica, ki je sicer bila pogumna v napadu, začne umikati in obrambno boksati.

Je razlika v občutku zmage, če nekoga zmagaš hitro ali pa je boj zahteven, dolg in težak?
Kadar nekoga dominiraš in res na hitro zmagaš, se kratkotrajno zelo veseliš, bolj si evforičen, za sam športni in osebni razvoj, pa so boljše težje zmage, saj to pomeni, da je bila zahtevnejša nasprotnica in takšna borba ti da mnogo več, takšno zmago tudi bolj ceniš.

Kateri je bil tvoj najkrajši boj, v katerem si zmagala?
Zgodil se je 'knockout' v prvi rundi, vsi ti čestitajo, ogromno je evforije, a v vsem tem se nasprotnice niti ne spomnim, ne vem niti točno kaj sem naredila, ker te prevzame navdušenje, zaradi tega je včasih res boljše boksati malo dlje.

Česa te naučijo porazi?
Najbolj o 'luknjah' v tvojem znanju, šibkih točkah, včasih je res samo to, da imaš slab dan in nisi dovolj zbran, nič ti ne gre in takrat je pomembno, koliko si močan v umu, mislih, da te to ne iztiri. Veliko več se naučiš od porazov kot pa od zmag.

Si stroga do sebe, ko izgubiš?
Stroga sem, če vem, da nisem dala vse od sebe, če pa vem, da sem naredila, kar sem lahko, da več nisem bila sposobna, pa si tega ne očitam in priznam premoč nasprotnice. V takih trenutkih potem preučim, zakaj je bila ona boljša od mene in ne, kaj sem jaz naredila narobe. Najhujše je biti razočaran nad sabo, zato, ko grem v borbo, res skušam dati maksimum in zdržati do konca, pa četudi je to deset rund.

Koliko ti pomaga spodbujanje občinstva, ali med samo tekmo sploh slišiš navijanje s tribun?
Slišim, ampak je tako, malo pridušeno. Je v bistvu dovolj podobno kot zvok, ki ga prikažejo v kakšnih boksarskih filmih, kot da bi imel blazino na ušesih. Iz publike prepoznam očetov glas, trenerjev seveda tudi izstopa, če je navijanje res bučno, pa mi da to dodaten zagon in energijo, ki je morda že pojenjala. Nista pa ta zagon in evforija vedno dobrodošla, saj lahko v takšnem stanju narediš dosti več napak, ker nisi zbran.

Kako se soočaš s fizično bolečino? Se prag bolečine s treningi viša?
Ko treniraš boks, veš, da to nekako pride zraven. Ne bi rekla, da se prag bolečine viša, zgolj se z leti utrdiš, naučiš se izklopiti bolečino, razmišljaš o tem, kako boš vrnil udarec in ne kako je hudo in kako te boli. Ne zagrabi te več panika, ampak obdržiš osredotočenost.

Pride potem za tabo?
Pride, pride. (smeh) Se mi pa bolj malo pozna, saj imam kar dobro obrambo, tako da nimam ravno modric po obrazu in tudi nič še nisem imela zlomljeno, imam kar srečo, kar se tega tiče.

Se zaradi svojega znanja, počutiš kaj bolj varno, ko hodiš po svetu?
Ne bi se zavedala tega, če se ne bi pogovarjala s svojimi vrstnicami, ki mi povedo, da jih je kdaj strah ponoči same hoditi okoli. Meni je to enako kot podnevi, nikoli niti ne razmišljam o tem, tako da ja, se počutim varno.

Si morala kdaj obračunati s kom izven ringa?
Ne, ni bilo potrebe. Sem zelo mirna oseba, mnogo raje rešujem konflikte z besedami kakor pa s pestmi. Ljudje me zelo spoštujejo, ko izvedo, da se ukvarjam z boksom, ni nihče niti preveč izzivalen.

Si tudi fantje zaradi tega ne upajo pristopiti?
Se najdejo kakšni pogumni, večinoma pa kar držijo varnostno razdaljo ja. (smeh) Nekako se s tabo pogovarjajo kot z moškim, jemljejo te kot sebi enakega, včasih pozabijo, da se pogovarjajo z žensko.

Kakšne ženske so tebi navdih?
Meni je navdih vsaka ženska, ki ji uspe usklajevati vse obveznosti in je dobra v tem ter zadovoljna. Lahko je to čisto običajna mama, ki hodi v službo in potem popoldan poskrbi še za svojo družino, da so vsi srečni. Potem recimo tudi vsaka, ki ni imela lahke poti in vzpodbude družine, okolja, pa kljub temu ni zanemarila svojih sanj in je dokazala, da če nekaj delaš s srcem, lahko to tudi dosežeš.

Obstaja tudi nežnejša plat Eme? Komu in kdaj jo pokažeš?
Najbolj svojim bližnjim, družini, prijateljem, tistim, ki jim res zaupam. Ljudem, pred katerimi sem Ema, takšna kot sem in nisem le boksarka.

Od kod v trenutkih, ko ti je težko, črpaš motivacijo, kaj te žene naprej?
Najbolj to, ko pomislim, koliko let sem že vložila, kaj vse sem do sedaj že dosegla, da bi lahko odnehala, pa nisem. Ko v sebi čutim, da je bilo že veliko vsega, a niti slučajno nisem niti blizu cilja, da je vse še pred mano. Da lahko še vedno napredujem in sem še boljša, to je moja motivacija.

Slogan kampanje je »Ko presegaš svoje meje, je drobna kapljica dokaz, da daješ vse od sebe.« Kaj so tvoje kapljice?
Vse, kar je več in boljše, kakor sem storila nazadnje. Dodatne runde, dodatni trening, dokaz je moj napredek, ko premikam limite – to so moje kapljice. Ne, kadar to opazi trener in me pohvali, sama moram to začutiti.

CH-20220829-73