ŽIVA PLOJ PERŠUH, MUZIKOLOGINJA, OPERNA DIRIGENTKA

Melodija, ki navdihuje.

Srčna, pogumna in neomajna. Ženska, ki si zna v življenju jasno postaviti cilje ter je na poti do njih ne ustavijo omejeni pogledi družbe ali posameznikov. »Omejitve so v glavi«, pravi, medtem ko z nasmehom na obrazu in pokončno držo z dirigentsko palico ustvarja svoje življenje in lepša življenja drugih. Njeno vodilo je, da naj bo vsem dobro in k temu stremi tudi s svojim delovanjem.

Dirigentka ste poklicno na odru, kdo pa drži dirigentsko palico vašega življenja?
Bi rekla, da je v prvi vrsti za to odgovoren vsak sam. Tako kot imamo v našem poklicu dirigenti asistente, pa je na življenjski poti pomočnik nekdo od bližnjih, družine.

Kakšen je občutek, ko vam z enim zamahom sledi toliko ljudi?
Zelo odvisen od situacije. Ljudje, ki ne poznajo tega poklica in si ne znajo pred-stavljati, morda najlažje razumejo primerjavo s pilotom, ki leti z boeingom ali pa recimo z dirkačem. Potrebno je biti izredno pozoren v vsaki sekundi, da v tako velik korpus, ki obsega od 30 do 250 ljudi, energijo usmeriš pravilno. Ko zaokroži in jo prejmeš tudi nazaj, je občutek kot bi letel.

Kaj potrebuje ženska, da pogumno in samozavestno upravlja s svojim življenjem? Kje, v čem, se skriva njena moč?
Mislim, da mora biti ženska, tako v svojem poklicu kot tudi na splošno v življenju, zgolj le ženska. Da v vse, kar počne, prenese svojo ženskost, svojo žensko bit.

Se vam zdi, da smo Slovenke drzne, močne ženske?
Če se ozrem po svojem okolju, so ženske okoli mene zelo navdihujoče, močne, znajo biti trdožive in imeti izjemen fokus. To se mi zdi v našem, politično-državno manjšem okolju, zelo pomembno. Mislim, da je v Sloveniji dovolj žensk, ki smo pogumne ter se znamo osredotočiti, vztrajati in delati dobro.

Kaj nas ovira, da še bolj pristno ne stopimo v svojo moč?
Kar se osebnih ovir tiče, so takšne, ki si jih postavi vsak sam in nedvomno si jih v kakšnem trenutku življenja vsak izmed nas. Kar pa se tiče vpliva okolja, je včasih zadržano, nenavdihujoče in pripravljeno verjeti viziji nekoga, ki je sam, le en ali verjeti ideji, ki je prva. Podpreti nekoga, ki pokaže trdo voljo, jasen korak naprej, odločnost – menim, da je naša družba v teh pogledih še vedno nekako omejena in bi si želela, da bi bila bolj avanturistična.

Živimo v precej intenzivnem času, ki od človeka za optimalno delovanje precej zahteva. Kako v tem kaosu vzdržujete svoj mir? Kaj je vaš vir energije?
Notranji mir je zgolj osebna odločitev. Nisem človek, ki bi potreboval tri mesece miru, ker sem imela recimo dva meseca izredno naporna. Mir najdem v majhnih stvareh. V trenutku, fotografiji, nasmehu, objemu. V mojem poklicnem življenju ni časa za daljše odmore, zato so mi še toliko bolj pomembni takšni trenutki, ki jih doživljam znotraj intime svoje družine.

Ni nujno, da je to izlet ali nekaj materialnega, včasih je dovolj zgolj beseda, prisrčna stvar, ki mi jo pove moj sin ali kaj podob-nega.

Moč glasbe ste pokazali, ko ste z možem Tomažem Peršuhom pred grozotami vojne v Ukrajini rešili 142 Ukrajincev, mladih članov orkestra in njihovih sorodnikov. Marsikoga bi ustavila že misel na to, številne omejitve, vama pa je uspelo. Kaj vodi človeka, da se loti tako plemenitega dejanja?
Težko vprašanje. Morda je to le neka intuicija, čisto človeška, morda materinska, pač želja, da je dobro vsem. Da ni toliko tega ločevanja med naše in vaše, tuje in domače. Ko je prišla vest o vojni, je bila moja reakcija popolnoma intuitivna.

Med njimi je tudi nekaj mlajših otrok, tudi vi imate 7-letnega sina. Bi rekla, da starši lažje začutimo stiske otrok, ko pomislimo, da bi se kaj takšnega zgodilo našemu. Se vam je pri tej odločitvi oglašal materinski čut, umetniški, ker vidite potencial mladih glasbenikov ali kombinacija obojega?
Vsekakor se je vzgib po pomoči zgodil v meni, res pa je, da sem dirigentka, me-nedžerka in seveda tudi mama, zato je bila najbrž kombinacija vsega. Vse v moji notranjosti je reklo: »Nemudoma je potrebno nekaj storiti in v današnjem svetu si ne moremo privoščiti, da bi nekaj zgolj opazovali, ker smo vsi del tega. To je tudi naš konflikt in naša situacija in iz nje je potrebno potegniti najboljše.« Najina akcija je bila v prvi vrsti evakuirati ljudi, ki nimajo prav nič opraviti s tem, kar se dogaja, temu je sledila izjemno hitra integracija. Ti mladi glasbeniki imajo izjemno osebno poslanstvo in čutijo veliko odgovornost do sebe, do svojih bližnjih, do svoje države in prav je, da jim je omogočeno, da se normalno razvijajo in živijo življenje, kot njihovi vrstniki z vsega sveta.

Glasba se nas dotakne tam, kjer besede utihnejo. Ste se kdaj oprli nanjo, ko vam je bilo težko?
Kadar pridejo težki trenutki ali potrebujem čas za kontemplacijo, je moja glasba tišina. Verjamem in vem, vidim, čutim, da je glasba izjemno povezovalna, univerzalna v vseh svojih oblikah, tudi zdravilna. Najraje imam glasbo, ko jo poustvarjam, ko razmišljam o detajlih, kako poglobiti občutek v trajanju določenega zvoka, tona, kako na enak imenovalec v čim krajšem času in čimbolj blagodejno spraviti sto ljudi.

Glasba odpira naše misli, telesa in seveda tudi srce, predvsem takrat, kadar mislimo, da se to ne dogaja, se preprosto zgodi. Poveže nas v srčnem utripu, v hitrosti diha, skratka glasba je ena takšna povezovalna magija. Hkrati pa je tudi izjemno kompleksna struktura.

Koliko se med samim koncertom lahko ukvarjate še s poslušalci, s tem, kar se dogaja za vašim hrbtom, pri njih? Najbrž gre za vzajemnost, vi dajete in hkrati od publike tudi prejemate.
To je res, vedno je vzajemno, a hkrati vedno različno močno. Vedno se trudim, da vselej dam svoj maksimum, da se približam, ali grem kdaj tudi preko svojega fizičnega in psihičnega maksimuma. Kot ustvarjalec si seveda želiš, da dobiš enako nazaj, a je zelo odvisno od tega, kdo je v publiki. Kako dolgo že sedi tam, kakšen je bil njegov dan, ga je kdo razjezil na blagajni, polno faktorjev vpliva na to, da se ljudje predajo in se sprostijo v tem skupnem momentu. Kot dirigentka imam to možnost, da kadar med publiko začutim nemir, lahko s svojim načinom, gesto vo-denja, pritegnem njihovo pozornost. Sem ena takšnih dirigentk, ki jo zanima, kaj se ji dogaja za hrbtom in si želim, da se krog med nami in publiko sklene. Večkrat sem si že dokazala, da ga je možno skleniti, tudi, kadar se sam morda noče in to me izpolnjuje.

Slogan kampanje je »Ko presegaš svoje meje, je drobna kapljica dokaz, da daješ vse od sebe.« Kaj so vaše kapljice, vaš dokaz, da ste dali vse od sebe?
Najlažje in najbolj direktno to pokažejo solze sreče, solze emocij, ki pridejo zaradi določenega čustvenega stanja, vznesenosti, zadovoljstva, ganjenosti, popolnega zaupanja. To je ta eliksir. V poslovnem svetu pa se to zgodi takrat, ko kot dirigent-ka 'potegnem' iz mladih glasbenikov njihov maksimum oziroma več, kot so oni kadarkoli verjeli, da zmorejo. Majhna zmaga za vse nas, kar nam daje motivacijo za vse naslednje koncerte. Trenutek, ko človek preseže svojo misel, koliko je spo-soben, ta je največ vreden.

Kaj je vaša motivacija, kadar pride trenutek, ki od vas zahteva več?
Kadar se za nekaj odločim, me v moji odločitvi in volji uresničitve le redkokdaj nekaj zamaje. Tudi, če so na poti do cilja težke, za marsikoga morda nemogoče, ovire, je to tisto, kar me motivira samo po sebi. Ne dam se zlahka, razmišljam večplastno, vedno imam pripravljenih več scenarijev in enostavno je moja ena in edina misel ta, kaj je tisto, kar me vodi do cilja, zakaj sem sploh začela. Tako da cilj in neomajen fokus. Pot je seveda marsikdaj zelo razburkana in razburljiva, a pot je ta, ki je tudi zanimiva. Vsi postanki vmes, ne glede na to, ali spodaj v blatu ali na vrhu hriba obsijanim s soncem.

CH-20220829-71